Mali oglasi

Majda
Počitniško prikolico oddam v najem v Avtokampu Valalta.Parcela je na soncu in ...
nedelja, 19 marec 2017
Lan Lazar
Oddam v najem prikolico v Avtokempu Valalta. Prikolica je oddaljena 30m od plaž...
petek, 03 marec 2017

slavnik1Planinski izlet DN k Naravi na Slavnik

Z Žacem nisva niti spila obljubljene jutranje kavice na mojem cvetočem balkonu, ko sva že oddrvela pod ta Dolgi most, kjer naju je čakala vsa planinsko razpoložena druščina. Na Vrhniki je Edi pobral še Natalijo (nisem je vprašala, kje za vraga je ležala, pa če je že prej res ni hotel nobeden pobrati), midva z Žacem pa sva odvihrala z njegovim avtom po lepi stari viga-vaga cesti.

Žac je pritiskal na plin kot Fitipaldi, še dobro, da ni imel tudi take mašince, saj bi sicer kar poletela. No, fant je šofer z veliko začetnico in varno sva, skoraj ob istem času kot Edijeva delegacija, ki je elegantno brzela po avtocesti, prispela na Kozino. Tam smo si pa le privoščili tisto jutranjo dozo … kavice seveda! Potem smo se odpeljali skozi prečudovito pokrajino skozi vas Materija (res ima tako ime in je po dolgem in počez res snovna) do malega zaselka Skadanščina, (hmm … le kdo si izmišljuje taka imena?) kjer smo parkirali avtomobile. Oba! Vseh nas je bilo deset in kar šest se jih je lepo pospravilo k Ediju in Joži. In Ronu :-)
Primorsko sonce nas je že kar od prvega koraka pošteno grelo, ko smo veselo zakoračili med starimi hišami, mimo cvetočih travnikov in lepo obdelanih polj, po kolovozu zlagoma v breg. Večji del poti nas je varoval gozd in hladila rahla burjica. Srečali smo informativno tablo, ki označuje začetek naravnega parka Slavnik in nekaj pohodnikov, ki so se že vračali. Pa tako zelo smo regljali, da še vem ne kdaj smo prišli iz gozda na travnata pobočja, kjer ti od silne lepote zastane dih. Griči in dolinice valovijo kot morje, ki se z vrha prav lepo vidi, narcise že rahlo povešajo glavice a so zato potonike v polnem razcvetu in še nebroj drugih prečudovitih travniških cvetic, ki jim ne vem imena. Občudovali smo tudi osamelo prekrasno drevo sredi tega dehtečega travnika in mimoidoči planinec nam je povedal, da je to mokovec. Njegovi rdeči ali oranžni sladkasti plodovi učinkujejo zdravilno proti driski in vnetjem sluznice, iz njih pa kuhajo tudi žganje in marmelade, pa želeje po enakem postopku kot iz jerebike. Ko so bili hudi časi lakote, so ljudje plodove nabirali, jih posušili in suhe zmleli v moko. Kot primes krušni moki ali celo njen nadomestek, so iz te moke pekli sladkast kruh. Drevo ima na zgornji strani liste temno zelene in bleščeče, po spodnji pa gosto pokrite z dlačicami. Bleščeča povrhnjica odbija močno sončno pripeko, svetla polt na spodnji strani pa liste varuje pred izgubo vode. Spodnja stran listov je bela kot moka, in ko poleti ob pobočjih piha vzgornik, po privzdignjenih belih listih mokovec že na daleč opazimo.
Še nekaj minutah hoje po planem in že smo bili na vrhu Slavnika. Pa ne samo mi. Polno je bilo planincev (in planink se-ve), pa veliko gorskih kolesarjev (in kolesark tudi), nekaj kužkov (in jasno tudi psičk), da je imel tudi Ron kaj od družabnega življenja in k sreči ena dolga škarpa ob planinski koči, kamor smo posedli, ker za omizji ni bilo prostora prav nič več. Iz nahrbtnikov smo privlekli kar smo pač imeli, se malo okrepčali in jo veselo mahnili po isti poti nazaj. Na dol je šlo pa kar samo od sebe. Ženske si nismo mogle kaj, da ne bi nabrale malo materine dušice, ki raste tam vsevprek.
Se tudi vi sprašujete od kod ime? Pred mnogo leti sta živela ubožna toda poštena človeka, ki sta imela edino hčer Anico. Bila jima je v veselje in žalost; veselje, ker je bila zala in dobra deklica, žalost, ker je oče in mati zaradi prevelikega uboštva nista mogla vzgajati tako, kakor bi jo bila rada. Ali to še ni bilo vse. Nenadoma se pritepe v oni kraj, kjer so živeli Aničini roditelji, črna kuga. Prva žrtev te grozovite bolezni je bila Aničina mati. Anica je imela komaj osem let, ko so ji pokopali dobro mater. Sirota je bila brez tolažbe, in ljudje so jo videli pogostoma na materinem grobu. Oče zaradi obilega dela ni mogel pogostoma na pokopališče, zato je bil materin grob zapuščen in pust, ker Anica še ni znala saditi cvetic. To se je milo storilo samemu Bogu, in ukazal je, da so na materinem grobu vzrasle same majhne in lepo dehteče cvetice. Ko jih je Anica prvič ugledala na materinem grobu, bila jih je močno vesela. Takoj odhiti po očeta, in tudi oče mora ž njo na pokopališče. Anica pokaže očetu te majhne rožnordeče cvetove in vpraša: »Je li, oče, kako so lepi? In kako se imenujejo te nežne cvetice?« Oče, ki še nikoli ni videl takih cvetic, bil je v zadregi, a naposled je dejal: »Materina dušica! Ali vidiš, kako je ta cvetičica preprosta, čedna in vedra, tako mila in prijetna, kakor je bila plemenita duša rajne tvoje matere!« Preprosti človek je to prav povedal, in odsihdob se imenuje to cvetje »materina dušica«.
No naše dušice, moške in ženske se ve, smo pozdravile simpatičnega konjička, ki je radovedno gledal skozi okno in kozlička, ki se je vznemirjeno pritoževal, da je na verigi, čeprav bi raje svoboden skakal naokoli, preoblekle mokre cape in hop v oba avtomobila, pa do prve oštarije, kjer se je en ubogi pujsek že nemočno vrtel. Trebuščke smo dodobra napolnili z bolj ali manj tipično primorskimi jedmi v gostilni in pivovarni Križman v Tubljah. Moji domači rezanci s tartufi so bili odlični.
Z Žacem sva skočila še na obisk k teti v sosednji vasi, ostala druščina pa z Edijem domov.
Prav lepo smo preživeli dan, videli lepote slovenske in malo razgibali teleščka.
Edi, še nas lahko kam pelješ!
Manja

Prijava/odjava

Prijava preko socialnih omrežij ali z obrazcem spodaj.

Facebook