Mali oglasi

Dejan Purkeljc
v valanti dopostujem od 15.8.do 20,8 sam ce želi katera ali dve z menoj naj se ...
nedelja, 13 avgust 2017
martaob
Ali kdo odda prikolico v KOversadi v mesecu avgustu za cca 10 dni 041 650 909...
ponedeljek, 24 julij 2017

DSC09867DN K naravi na Rogli

Bila je krasna avgustovska sobota in pohodniki iz društva K naravi smo vstali skoraj sredi noči, saj nam je Edi pripravil tak izlet, da smo ga že vsi težko pričakovali. Ob 6 uri. nas je ob Atlantisu čakal minibus in mi smo bili nared za odhod v Neredu. Le Klemen je bojda čakal na napačnem mestu na Dolgem mostu.

V Dramljah smo se na kratko ustavili na jutranji kavici, kjer sta se nam pridružili še Helenca in njena prijateljica. Ena-dva-tri in že smo bili na Rogli pri hotelu Planja, saj je naš šofer vozil kot Fitipaldi. Oblekli smo najlepejše, zelene društvene majice, se nastavili objektivom in veselo vzeli vse korake pod noge ter se skozi prečudovito naravo napotili proti Lovrenškim jezerom. To je pravzaprav visoko barje, na katerem je več majhnih jezerc. Lična pot po lesenih brveh nas je peljala do lesenega razglednega stolpa, s katerega je bil pogled na gosto ruševje prekrasen. Pa tudi sendviči so dobro deli ob vsej tej lepoti. Barje predstavlja življenjski prostor redkih rastlinskih in živalskih vrst. Za visoka barja je značilen šotni mah, ki z odmiranjem spodnjih delov povzroča dvigovanje/rast barja, vresnice, borovnice (pojedli ene par), brusnice (prvič videla), ostričevka (nimam pojma kaj je to), munec z belimi puhastimi cvetovi, mesojede rastline … (teh k sreči nismo srečali, saj bi nam sicer zagotovo kaka požrešnica pojedla Rona). Barje je nastalo kot mineralno močvirje na neprepustni geološki podlagi. Že 8000 let se nanj nalaga šota in v osrednjem delu je debela skoraj 3 metre. Napaja se le z deževnico. Število jezer in njihova velikost skozi leta niha, barva vode pa je skoraj črna, saj se dno nadaljuje v šoto. Potem, ko smo vsa ta čudesa ovekovečili s fotoaparati, smo se spustili do Koče na Pesku, kjer smo imeli kosilo. Pohorski lonec ali gobova juha z ajdovimi žganci, a od vsega najboljši je bil borovničev zavitek! Da o tem, kako je pivo pasalo, niti ne govorimo!
Nered nas je potem pospravil nazaj do hotela Planja in mi veliki otroci smo se že navdušeno drenjali v vrsti za vožnjo z letnimi sankami na dveh tirnicah, po bivšem smučišču Zlodejevo. Če nisi zaviral pred ovinkom, in midva s Pando seveda nisva, je ta zlodej brzel 40 km na uro. Še dobro, da smo bili trdno pripeti, saj bi sicer bingljali vse naokrog po smrekah. Po adrenalinskem spustu smo si še malo popravili pritisk s kapučinom.
Pa je bil že čas za naslednje doživetje. Mimo Zreč, Slovenskih Konjic in Žič smo prispeli do kartuzijanskega samostana v skriti dolini. Prijetna vodička nam je razložila, da je to je najstarejša kartuzija v Srednji Evropi (ustanovljena leta 1160) in prvi samostan tega reda izven Francije in Italije. Obdana z visokim obzidjem je pred zunanjim svetom varovala 12 menihov, ki jih je vodil prior. Živeli so po strogih redovnih predpisih, niso se pogovarjali med seboj, iskali so samoto v kateri bi se lahko v zbranosti posvetili molitvam, premišljevanju in delu. Bivali so v skromnih celicah in velik del svojega življenja posvetili natančnim prepisom in ustvarjanju novih besedil z vseh področij, od teologije do astronomije, od praktičnih ved do književnih stvaritev. Medse so sprejemali le ljudi z odličnim znanjem tujih jezikov in pisarskih veščin. Za njihovo preskrbo je skrbelo 16 bratov laikov, s katerimi se tudi med molitvijo in obedi niso srečevali. Leta 1782 pa je cesar Jožef II., v duhu razsvetljenskih reform, izdal dekret o razpustitvi kartuzijanskih samostanov in tudi mnogih drugih kontemplativnih redov, pa tudi uboštvenih redov kot so frančiškani, avguštinci, benediktinci in ostali.
Danes kartuzija velja za turistično zanimivost in edinstven kulturno-zgodovinski spomenik, ki ga letno obišče okrog 20.000 obiskovalcev. Na ogled je stalna razstava, urejena je muzejska zbirka, na voljo pa je tudi samostojen avdio ogled na 16 točkah v več jezikih. Ravno med našim obiskom je bila tam poroka, vendar se nismo pomešali med svate, raje smo šli v zeliščarsko kamrico na pokušino grenčic za odpravljanje mačka, pa takih za dolgo življenje (ki zagotovo delujejo, saj se menda še nihče ni prišel pritožit), proti vsem moškim in ženskim težavam in se prepustili hudomušni razlagi druge prijetne vodičke. S še bolj širokimi nasmehi smo potem občudovali bogat zeliščni vrt in se načudili Japonskemu šipku, ki se važi z najdebelejšimi in najsočnejšemi plodovi, kar so jih uzrle naše očke.
Ob vhodu pred obzidjem stoji Gastuž, najstarejša gostilna na Slovenskem (od leta 1467), ki v svoji zbirki hrani tudi srednjeveške kuharske recepte. Poskusili smo njihov domač sladoled in se strinjali, da je odličen.
V poletnem času na samostanskih tleh potekajo razne glasbene prireditve, blizu Žičke kartuzije se dogaja tridnevni mednarodni etno-reggae festival z imenom »samoREGGAEstan«, oziroma »Music against the violence« festival glasbe proti nasilju. Pohvalno, tudi tja bi lahko kdaj šli.
Saj bi mi še ostali in se razgledovali, a naš šofer ni smel biti več kot 15 ur na poti, zato smo Nereda obrnili proti domu. Varno nas je pripeljal nazaj in Edija kar nismo mogli prehvaliti za zanimivo izbiro izleta, pestrost dogajanja in odlično organizacijo.
Doživeli smo edinstven primer: za mal dnarja smo dobil velik muske! Hvala Edi.
Manja

Prijava/odjava

Prijava preko socialnih omrežij ali z obrazcem spodaj.

Facebook