Potepanje po Vranskem
Prišla je pomlad in z njo tudi naš spomladanski izlet. Tokrat smo se potepali skupaj s prijetnimi člani iz društva MS (multipla skleroza), katerega članica in tudi naša Tanja Anžin, ki nam je pripravila lep poučno zabavni program.
Ob 8. uri smo se pričeli zbirati na parkirišču Atlantis centra. Kmalu je pred nas pripeljal velik dvonadstropni avtobus. Za koga je pa ta velikan, sem se presenečeno spraševal in kmalu ugotovil, da je prišel po nas. Po akademski 15 minutni zamudi smo se odpravili proti našemu prvemu cilju, Ranču ISLANDER pri Vranskem. Tu so nas pozdravili prekrasni konji islandske pasme. So manjše rasti, samozavestni in ponosni, saj so sposobni nesti breme težko tudi do 1/3 svoje teže. (islandski konji tehtajo le med 300 in 400). Lastnik in terapevt, gospod Ivan Dolenc, izvaja z njimi hipoterapijo, kjer invalide z jahanjem aktivira tako telesno kot tudi duhovno. Poleg ranča imajo tudi kmetijo, kjer na sonaraven način pridelujejo zelenjavo in sadje.
Ob pomoči treh sinov se je pričelo najlepše, jahanje. Dva luštna konjiča sta nas potrpežljivo prenašala po posestvu in ni nas bilo malo, ki smo hoteli sedeti na njunih hrbtih. Res lep občutek je bil, ko sem sedel v sedlu, z obvezno čelado na glavi in se prepustil njegovemu ritmu hoje. Opazoval sem tudi druge, sami zadovoljni nasmehi so bili na njihovih obrazih.
Ko ti je lepo, čas teče hitro in morali smo se posloviti. Želodčki so nas pričeli opozarjati, da je čas za kosilo, v bazi AMZS pa nas je čakalo prav to. V centru varne vožnje nas je pričakal naš gostitelj, nam razložil program ogleda in nas pospremil na kosilo v restavracijo. Po kosilu nas je prav zares čakal narobe svet, predstavitev reševanja iz prevrnjenega avtomobila. Po predstavitvi naprave za prevračanje in strokovni razlagi so bili na vrsti prostovoljci. Po dva sta se usedla v napravo (simulacija avta), se pripela z varnostnim pasom, inštruktor jima je dal navodila in prevračanje se je lahko pričelo. Ni se enostavno osvoboditi pasu, ko visiš obrnjen z glavo navzdol. Sem pa spet ugotovil, da imam zelo pogumno ženo (to je že nekajkrat dokazala), kajti tudi ona se je šla prevračati.
Po prevračanju smo si nataknili posebna očala za naslednjo vajo. Očala so nam dala občutek pijanosti ali zadrogiranosti. Res zoprno. Zanašalo me je in pri vijuganju med stožci sem jih z lahkoto podiral. Tudi ostali so se strinjali z dejstvom, da je lepše biti trezen. Po tej izkušnji smo si z avtobusom ogledali še celoten poligon, se poslovili in odpeljali proti naslednji postaji našega izleta.
Na obrobju Vranskega se nahaja Stara hiša – muzej starega kmečkega orodja. Tu nas je pričakal lastnik in zbiratelj ter nas popeljal po dvorišču, od sobe do sobe, celo na podstrešju ima zbirko. Prečudovita zbirka starega kmečkega orodja, orodja kovačev, mizarjev, celo star gasilski voz je na dvorišču, pa preše za vino, mlini za jabolka in še bi lahko našteval. Prava paša za oči. Še gasilska slika in že smo odbrzeli proti domu.
Pa ne direktno, sledil je obvezni postanek na Trojanah. Brez krofov pač ne gre. Hitro sem enega snedel, ženi kupil čoko-ladnega ježka in spet pretegnil noge. Že je šofer prižgal motor, dal znak za odhod. Ljubljana, prihajamo domov.
Lepo je bilo, še posebno, ker smo lahko te lepe občutke delili s čudovitimi ljudmi. Slovo od njih je bilo z naslednjimi besedami: »Nasvidenje prihodnjič.«
Edi