Pohod po obronkih Rakitne
Srečanje v Banovcih je mimo, kile, ki sem jih pa pridobil, pa so ostale. Zaradi tega mi je prav prišlo, da je moja žena članica Društva upokojencev Lek. Dobila je namreč obvestilo, da Hotel Rakitna organizira razne pohode in med njimi je bil tudi omenjeni pohod, ki je bil kakor za nas pripravljen.
V nedeljo, 16. septembra smo se ob 7,30 uri dobili na postajališču mestnega prometa Dolgi most, se porazdelili po avtih in odbrzeli na Rakitno. Prijazna lastnica hotela in naša gostiteljica Meta nas je prisrčno pričakala, v mojem nahrbtniku se je našla tekoča spodbuda in že je petnajst naturistov ob spremstvu vodiča in njegovih prijateljev korajžno vzela pot pod noge. Imeli pa smo tudi varstvo pred medvedi, mojega Rona in Manjino Taro. Pot je potekala po kolovozu, po ne preveč strmi stezi, prečkala cesto, gozdarji pa so poskrbeli za preskakovanje ovir. Pravo adrenalinsko pa se je pričelo, ko je eden od pohodnikov našel jurčka. Nobene utrujenosti ni bilo več, vsi smo se razpršili po gozdu in ne zaman. Jurčki, marele, večerja je bila zagotovljena. Namesto trinajst kilometrov smo prehodili še kakega več in okoli 13 ure smo prispeli na cilj. V avtu me je čakala sveža majica, noge so se razveselile sandalov, jaz pa obložene mize. Iz lonca je zadišala enolončnica, rakiški lonec, tu so bili tudi ajdovi žganci, pa gibanica in jabolčni zavitek, ... adijo hujšanje.
Lepo nas je bilo videti. Veseli, zadovoljni in že od daleč se je videlo, da smo prijatelji. Žal je prišel tudi čas, ko smo se morali posloviti od naše gostiteljice in njenega sina. Objeli smo se in si zaželeli, da bi bilo takih srečanj čim več.
Edo
