Pustovanje DN K naravi v Termah Paradiso
V petek 1. marca je resda že zjutraj sijalo sonce in temperature so močno presegale lanska povprečja, a mi smo šli vseeno preganjat Zimo in zganjat pustne norčije. Ker je vredno sem pa tja odkriti kak novi del naše ljube Slovenije, smo se odpravili na vzhodni del, v Dobovo. To je naselje v Občini Brežice, ki stoji na široki ravnini ob Savi, ob železniški progi Ljubljana–Zagreb, s pomembno obmejno železniško postajo. Naselje ne bi bilo nič posebnega, če tu ne bi zgradili čudovitega kompleksa term. Hotel Spa & Wellness Paradiso je blizu avtoceste, železniška postaja Dobova pa se nahaja nasproti hotela, tako da je lahko dostopen iz katerekoli smeri. Iz Ljubljane je 110km, iz Zagreba pa 25km.
Namestili smo se po lepih, modernih in prostornih sobah z balkonom, prijaznim tudi za tiste redke kadilce (jeahhh … pepelnik je bil na mizici!) in lepo osončenim pogledom na bazene. Dani in Majda sta imeli celo prestižno sobano z masažno kadjo a kaj, ko ni bilo časa za vse razvade.
Že v petek smo se šli pregret v čudovitih 8 savn v dveh nadstropjih: kromo finska, zunanja gozdna, čokoladna (ah, le kako sem to zamudila), Hammam, solno-zeliščna, bio panoramska (z velikim oknom, kaj pa naj bi bilo tu bio, pa ne vem), parna in infra rdeča savna. Pa razkošni počivalni prostori s tremi vodnimi posteljami in masažno posteljo, tuši pri vsaki savni, ter dovolj velik notranje-zunanji bazen. Ker nam je bilo vreme naklonjeno smo se lahko tudi zunaj sončili goli. Ne moreš verjeti, goli na začetku marca!
V prijetni samopostrežni restavraciji smo si privoščili ''sve što kuča nudi''. Hrana je odlična in osebje zelo prijazno.
V soboto smo šli pa na izlet. Ogledali smo si repnico pri Kovačičevih na Bizeljskem.
Gospodar nam je za dobrodošlico postregel z orehi v suhi češplji…njami, potem smo si ogledali njihovo repnico, ki jo s prijatelji vsake toliko poglobijo.
Striček Google navaja: Repnice so jame, skopane v kremenčevem pesku, ki ga je na območju Bizeljskega pred milijoni let naplavilo Panonsko morje. Ime so dobile po repi, ki so jo ljudje poleg drugih poljskih pridelkov shranjevali v njih. Peščene luknje spadajo med avtohtono naravno, zgodovinsko, etnološko in kulturno dediščino tega območja. Zaradi večletne uporabnosti in enkratnosti njihovega nastanka so zanimivost ob Bizeljsko-sremiški vinski turistični cesti. Zaradi stalne vlage okoli 95% in temperature okoli 8°C so bile v obdobju, ko ni bilo hladilnic in hladilnikov, najprimernejši prostor za shranjevanje. Ljudje pripovedujejo, da so tam spravljena jabolka ostala sveža in čvrsta do naslednje letine. Velika prednost pa je bila tudi ta, da pri gradnji repnic ljudje niso potrebovali gradbenega materiala. Njihovo uporabo lahko primerjamo s t. i. zemljankami – luknjami, izkopanimi v njive, kamor so ljudje, ki na svojih posestvih niso imeli možnosti kopanja repnic, tudi shranjevali ozimnico. Repnice so danes tudi idealen prostor za degustacijo značilnih vin bizeljsko-sremiškega vinorodnega okoliša.
Potem pa nas je gospodar bogato postregel z narezkom in domačim vinom.
Radovedni kot smo, smo šli potem še na krajši sprehod mimo kmetije odprtih vrat Kelher, kjer v veliki ogradi gojijo srne in damjake (dokler se ne premaknejo, jih sploh ne vidiš v gozdu, tako varovalno barvo imajo), do doline z dvema velikima ribnikoma, kjer gojijo postrvi. Prijazni gospodar nas je povabil v svojo klet, kjer smo spet pokušali rumene kapljice in kupili odličen muškat (1,5l samo neverjetna 2 evra!). Padla je ideja, da bi v poletnem času prišli za vikend z šotori in avtodomi, v ribnikih lovili postrvi in si pripravili žar pojedino, drug dan pa bi nam gospodarica skuha srnin golaž. Da o popitem vinu, sončenju golih ritk, pohajkovanju po okolici niti ne govorimo.
Zvečer pa smo imeli cel disko žur. Večerjo so nam postregli v posebnem prostoru ob piceriji, čisto zraven hotela (včasih je bil to res Disco). Potem pa smo se šli našemit.
Oooo….čez kako uro je bilo še bolj veselo v pisani druščini… dva ljubka mornarčka, čisto črna črnka, poslednji mohikanec, pater in nuna iz sosednjega samostana, navihani trotek in poskakujoča pikapolonica, vesela hipijevka in še ena disco girl, nič kaj strašni hudiček, ljubek ježek in ogromozanska hruška Viljamovka, … ,in pa paket, ki eno bodočo upokojenko pošilja s hitro pošto na Bali, so se vrteli in poskakovali in vdihnili staremu discu novo življenje. Rajali smo do polnoči, potem pa stare kosti odnesli v posteljo.
Naslednje jutro pa taaaak sonček, da smo se spet martinčkali ob zunanjem bazenu. Mislim, da sem že lepo rjava.
Edi nam je obljubljal Raj in res smo ga imeli! Zdaj nas ni več strah konca, saj glejte…
kaj se nam obeta!
Manja
