Srečanje Alpe Adria 2017 malo drugače
Kdor čaka, dočaka. Spet je leto naokoli in naše težko pričakovano srečanje Alpe Adria se je začelo. Spet sem objel stare prijatelje in malo bolj previdno tudi prijateljice in užival ob jutranjem skupinskem pranju zob, zvoku pločevink ob odpiranju piva, pozdravih v raznih jezikih, … Skratka, prečudovito.
V nedeljo, 11.6.2017 sem že zgodaj zbudil ženo (mojega pesjančka Rona ni bilo treba), ji skuhal kavo (tako nabiram točke), ji postregel zajtrk in pripravil avto. Vreme je bilo lepo in cesta prazna, zato sva kmalu prispela na mejo in brez problema vstopila na Hrvaško. Še »carina» v kampu in že sva bila na standardni parceli. Hitro sem odvrgel obleko, hmmm, kakšen božanski občutek. Veter me je hladil po celem telesu in sušil potne kaplje, ko sem postavljal obvezno opremo kampiranja. Tudi Žac je uspel brez zapletov pripeljati svoj avtodom in ženski harem. Kmalu sta pribrzela še Manja in njen Panda. Žurka se je po preverjanju slanost in temperature morja lahko pričela.
V ponedeljek zvečer je padla ideja, da bi v torek zvečer pekli ribe. Zjutraj me je brhka Manja objela z nogami, vžgal sem motor in odbrzela sva v vasico Tar po darove morja, orade in brancine, ki jih je prijazna prodajalka očistila. Zvečer je moški del poskrbel za žar, ženske so pripravile solate, omake, pogrnile kamnito mizo in pojedina se je pričela. Še pojedli nismo, ko je padla ideja, da namesto sobotne slavnostne večerje ponovimo peko rib. Sprejeto soglasno.
V sredo so pričeli prihajati še ostali udeleženci srečanja, v četrtek pa se je pričelo zares. Najprej slavnostno odprtje srečanja, popoldan pa tek, vožnja s kolesom in vlečenje vrvi, kjer pa smo uporabili posebno taktiko. Madžarski ekipi sem šel pomagati vleči vrv in ko so videli, kako močno sem potegnil, so od presenečenja pozabili vleči in naši so nas premagali. Hura, medalja je naša. Tekmovanja so se nadaljevala v petek in v soboto, ko se je pričelo naše balinaje. Pa nismo trpeli samo balinarji, tudi odbojkarji so na soncu zgubljali kilograme.
Sobotni večer je bil namenjen zabavi. Za pripravo rib nam je priskočila na pomoč dolenjska ekipa. Dušan je pripravil žar, Marija jih je pekla, Poldi, Panda, Žac in jaz pa smo asistirali. Na prazni parceli smo postavili mize, stole, prinesli pijačo iz domačih kleti in zabava se je pričela. Neverjetno, kako malo je treba, da nam je lepo. Ob 22. uri smo se udeležili razglasitve rezultatov in podelitve medalj in Slovenci bi kmalu potrebovali tovornjaček, da bi vsa odličja pripeljal domov. Proslavljanje smo nadaljevali na spodnji terasi ob prečudoviti glasbi, ki pa se je prekmalu končala. Počasi smo se odpravili proti svojim parcelam, kjer smo morali še preveriti hladnost piva, nato pa zadovoljni zaspali.
Nedelja je žalostni dan, vsaj za nekatere, ki so odhajali domov. Kot da bi se dogovorili, smo se zbrali ob morju. Lepo je videti skupaj toliko ljudi, ki so prijatelji, ki čutijo pripadnost drug drugemu, ki jim je žal, da odhajajo in ki se veselijo, ker vedo, da bodo kmalu spet skupaj. Lepo mi je bilo in sem najbogatejši človek na svetu. Moje bogastvo so moji prijatelji. Hvala vsem za prečudovit teden in že se veselim ponovnega srečanja.
Edo Krese
